Izraz laboratorijski diamant opisuje diamant, ki je zrasel s tehnološko nadzorovanim postopkom namesto v zemeljskih globinah. To ni imitacija in ni nadomestek, kot sta kubični cirkonij ali moissanit. Gre za diamant iz ogljika z isto kristalno strukturo, ki daje diamantu značilno trdoto, sijaj in lom svetlobe.

Za zlatarno je zato pomembno, da se o laboratorijsko pridelanih diamantih govori natančno: kupec ne izbira med »pravim« in »nepravim« diamantom, temveč med diamantoma z različnim nastankom. Pri obeh je pri končnem izdelku pomembna kakovost brusa, barva, čistost, karatura in ustrezna dokumentacija.

Kako nastane laboratorijski diamant?

Laboratorijski diamanti nastajajo v specializiranih rastnih komorah, kjer se ustvarijo pogoji za rast kristala ogljika. Dva najpogostejša postopka sta HPHT (visok tlak in visoka temperatura) in CVD (kemično nanašanje iz plinske faze). Postopka sta različna, rezultat pa je diamant, ki se nato brusi in polira z enakimi pristopi kot naravni kamen.

Pri HPHT se posnema okolje visokega tlaka in temperature. Pri CVD se v komori ustvari ogljikova plazma, iz katere se kristal postopoma nalaga na semenski kristal. Izvor in rastne značilnosti lahko strokovni gemološki laboratorij prepozna s specializirano opremo, zato sta preglednost izvora in neodvisen izvid pomembna dela profesionalne ponudbe.

Ali so laboratorijski diamanti pravi diamanti?

Da. Laboratorijsko pridelan diamant ni simulant. Gemološki inštituti, kot sta GIA in IGI, navajajo, da imajo laboratorijski diamanti v bistvu enako kemijsko sestavo, kristalno strukturo ter optične in fizikalne lastnosti kot diamanti iz narave. Njihov laboratorijski izvor pa se strokovno razkrije z napredno analitiko.

Za končnega kupca to pomeni, da je videz kamna odvisen predvsem od njegovega brusa in kakovostnih razredov. Dobro izbran laboratorijski diamant lahko doseže zelo izrazit sijaj, vendar se ga tako kot vsak drug diamant izbira po konkretnih specifikacijah, ne samo po eni oznaki.

Kako se ocenjuje kakovost?

Laboratorijski diamanti se ocenjujejo po znanih merilih 4C:

• Carat / karatura: masa diamanta.
• Cut / brus: razmerja, simetrija, poliranje in svetlobni učinek kamna.
• Color / barva: razred brezbarvnosti oziroma obarvanosti.
• Clarity / čistost: notranje in zunanje značilnosti, ocenjene pod povečavo.

Ob naročilu za zlatarno je smiselno poleg 4C določiti še obliko, želene mere oziroma razmerje stranic, fluorescentnost, zaključni rok in namen kamna. Pri oblikah, kot so oval, emerald ali pear, je vizualna izbira še posebej pomembna, saj lahko dve specifikacijsko podobni možnosti delujeta precej različno.

Zakaj je certifikat pomemben?

Certifikat oziroma izvid poveže kamen s preverljivimi podatki o njegovi kakovosti in laboratorijskem izvoru. IGI pri laboratorijsko pridelanih diamantih navaja podatke o obliki, merah in ključnih kakovostnih razredih, po potrebi pa tudi podatke o postopku rasti in obdelavah. GIA za laboratorijsko pridelane diamante izdaja ločeno oceno kakovosti in kamen označi z navedbo laboratorijskega izvora.

V B2B procesu certifikat pomaga pri pregledni komunikaciji med dobaviteljem, zlatarno in končnim kupcem. Ni nadomestek za strokovno izbiro kamna, je pa pomemben dokument za sledljivost, preverjanje specifikacij in enotno predstavitev ponudbe.

Za koga so laboratorijski diamanti smiselna izbira?

Laboratorijski diamanti so zanimivi za zlatarne in draguljarne, ki želijo strankam ponuditi več možnosti glede velikosti, kakovosti in proračuna. Zaradi širšega razpona razpoložljivih specifikacij so uporabni za zaročne prstane, samostojne kamne, nakit po meri in ponavljajoče se B2B potrebe.

Odločitev naj temelji na ciljni ponudbi zlatarne in jasni razlagi izvora kamna. Dobra prodajna izkušnja ne potrebuje velikih obljub: potrebuje točne podatke, primeren brus, skladno specifikacijo in zaupanja vredno dokumentacijo.

Najpogostejša vprašanja